Vi pa živite v vukojebini …

… pove 99% obiskovalcev, ko pridejo do nas.

Uro in pol oddaljeni od Ljubljane, pol ure od Idrije, 45 minut od Tolmina, uro od Postojne, pa je to za večino vukojebina. Zato, ker cesta ni ravna in široka, ker je ozka, ovinkasta in pelje navkreber. Pa vseeno kje v resnici živimo in bivamo. Kje je Naš Raj, ki želimo, da je tudi Vaš.

DSC_0019

Kakorkoli bi obračala besede in črke na tipkovnici, ne bi mogla lepše napisati, kot so napisali avtorji knjige Dolina reke Trebuščice (J. Mrak, S. Omerzu, M. Fratnik, D. Jesenšek) in sicer:

Odmaknjena od nenehnega hitenja, skrita v zavetju hribov se skriva pokrajina vodnih umetnin. Tu se lahko družite s svetom, ki ga ne upravlja čas. V sožitju z naravo, zlite s tišino zmoti lahko le ptičje petje. Je kraj za iskalce miru, ki nosi v sebi nekaj skrivnosntega, nekaj, čemur se človek ne more upreti in ko ga spozna, postane del njega in se rad k njemu vedno znova vrača. Vsi popotniki, raziskovalci ali preprosto ljubitelji narave, ki zaradi tega ali onega razloga zaidejo v te kraje, odkrivajo svet skritih kotičkov in se predajajo pričakovanju, kaj sledi za naslednjim ovinkom. Voda žubori svoje radožive pripovedi, številne grape skrivajo zagonetne podobe in tam daleč se utrujene, stare domačije vdajajo času. Na zelenih travnikih obdanih z gozdovi se spočijejo oči, srce veselo prepeva in ob slapovih ter slapičih, ki se zlivajo v smaragdno zelene kotliče, se prebudijo ostanki očarane otroške duše. Ljudje pa prihajajo in odhajajo, tako naključni prišleki kot domačini in obiskovalci. V dolini pa puščajo del sebe, svojih spominov in korenine. In ob vrnitvi jih dolina spet prijazno sprejme v svoje nedrje, tako kot vedno in vsakogar. Tu vzrajajo tisti, ki sos e naučili živeti v sožitju z včasih nebeško pomirjujočo in drugič spet peklensko razburljivo naravo. Poromajte k naravi, prisluhnite in odprite ji svoje srce. Začarala vas bo s svojo lepoto, kjer je pravljičnost bližja resničnosti, kjer vas bo prevzelo nekaj divjega in neukrotljivega, kjer se zlahka ustavi čas. Še preden boste nadaljevali pot, se bo pojavilo hrepenjenje po ponovnem snidenju.

Tam kjer se začne Gačnška grapa, tam kjer je Hvalova jama in koder vodi pot do slapa Peršjak, pa do slapa Jelenk in kjer lahko nadaljujete pot ob Trebuščici, tam živimo in delamo mi. V tej prelepi neodkriti vukojebini, ki jo pozna le malo Slovencev.

Advertisements

2 thoughts on “Vi pa živite v vukojebini …”

  1. Ko se iz Idrije prvič povzpneš proti “vukojebini”, kot jo poimenuje Valerija, ti je žal, da si se odpravil na to pot. Še posebej, če naletiš na kakšno nasproti vozeče vozilo, ki se mu je potrebno umakniti. A ko doživiš kotičke neokrnjene narave tam gori, prijaznost ljudi, ko poskusiš dobrote, ki jih tam ustvarjajo, si zaželiš vedno znova na to pot. Štirikrat sem bil tam “zgoraj” in zagotovo se še vrnem.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s