Zakaj slovenski kmet ne more biti konkurenčen?

Tale zapis je moja čista kmečka pamet, ki jo delim z vami zgolj zato, ker me dosti ljudi vpraša, pa tudi očita: “Ja, ne vem zakaj je slovenska zelenjava dražja od tuje?” In tako gre dalje za mleko, pšenico, koruzo in ostale kmečke pridelke.

Najprej čisto preprosto zato, ker slovenski kmetje nikakor ne moremo konkurirati nobenemu evropskemu, ker smo premajhni.  Kako naj imamo slovensko ceno pšenice enako madžarskemu ali hrvaškemu kmetu, ki imata na ravnici takšno površino njiv, ki jih vsi slovenski kmetje skupaj nimamo?  Kako naj konkuriramo nizozemskemu kmetu s ceno zelenjave, ki ima ogromne  rastlinjake, ki jih v Sloveniji sploh ne premoremo, razen svetle izjeme paradižnika LUŠT, pa še morda koga. Zakaj jih ne premoremo? Ker imam tako fino zakonodajo, da prej postaviš hišo kot rastlinjak. Kako naj konkuriramo madžarskemu kmetu s česnom, ko pa je eno njegovo polje česna večje od vseh naših polj česna. Razumete? Pa še nekaj vam bom povedala. Prodajne cene domače zelenjave v Italiji in Avstriji so višje od naših. Samo, da tista italijanska zelenjava, ki gre za izvoz in konča na naših prodajnih policah še zdaleč ni enake kakovosti, kot tista, ki je na italijanskih policah.  Kilo italijanskega krompirja boste v italijanskem trgovskem centru težko dobili za manj kot 1,00 EUR, pri nas pa te že malo debelo gledajo, ko želiš za svoj ekološko pridelan krompir, ki si ga ročno okopaval in plel 1,00 EUR za kilogram. Je pa res, da boste v Italiji dobili dosti cenejši sir, Ampak tista sirarna naredi toliko sira na mesec, kot ga naš slovenski kmet ne naredi v enem letu.

In še nekaj vam bom povedala oziroma vam odgovorila na vprašanje, zakaj je ekološka zelenjava “dražja”? Zato, ker ekološka pridelava, če želimo, da je res ekološka, terja ogromno fizičnega dela. Ne predstavljam si, da bi imela več 10ha njiv z ekološko zelenjavo, ker potem enostavno ne morem več ročno pobirat iz zelja gosenic, odganjat bolhača z doma izdelanimi pripravki, ročno odstranjati plevel,ipd. Potem sem na meji ekološkega, ker kupim zopet škropiva in vse skupaj pošpricam, saj ročna obdelava na velikih površinah ni mogoča. Je, če imaš denar, da plačaš delavce, ki potem to fizično počno. Ampak potem bo zelenjava še dražja, saj so stroški dela visoki. Saj vendar veste, da imamo ene najvišjih davkov na plače v Evropi. Pa ne, da zagovarjam ceno 12,00 EUR za kilogram radiča, ki jo ljudje celo plačajo na ljubljanski ekološki tržnici, ne morem pa vam prodati radiča po 2,00 EUR za kilogram. Pri ceni 3,00 do 4,00 EUR za kilogram – kolikor je naša cena radiča, pa ni lepo slišati kako dragi smo. Moj radič pač raste na 920m nadmorske višine v zemlji, ki ni bila nikoli z ničemer špricana. Semena so skrbno izbrana, skrbno je oplet, razredčen in v primeru napada škodljivcev, ki jih je na takšni višini bore malo, so le-ti ročno odtranjevani ali pa poškropljeni z naravnimi pripravki kot so pelin namočen v vodi. Seveda se ne morem primerjat s kmetom iz padske nižine, ki zorje 100ha veliko njivo, poškropi vse skupaj proti plevelu, vrže nanjo radič in ga tudi strojno pobere. Pa tudi nočem se, ker to ni moj namen.

In potem je še tukaj naša res nevzpodbudna slovenska zakonodaja, ki terja toliko papirjev, prepričevanja, tekanja iz enega urada do drugega, da ti lahko kaj hitro zmanjka volja do vsega, kar imaš v načrtu. Fenomen črnih gradenj v Sloveniji vsi poznamo in na račun le-teh trpi zdaj postavljanje enostavnih objektov na kmetijskih zemljiščih, ki jih jaz kot kmet nujno potrebujem za svoja vsakdanja opravila. Kam naj dam osle, če rabim za pridobitev dovoljenja za postavitev štale par let oziroma mi povedo, da ga sploh nikdar ne bom dobila? Jih naj odpeljem pred Občino, pa se naj oni matrajo teh nekaj let, ko bom jaz uredila birokracijo za postavitev štale? Kam naj spravim seno – zopet pred občino, vse do takrat, ko bodo blagovolili spremeniti svoje prostorske plane in načrte ter mi dovolili postaviti objekt za spravilo sena. Naj bom vesela, ko mi župan pove, da se bo maksimalno potrudil, da bom dobila dovoljenje za ekološki kamp v štirih do petih letih? Se mi zdi, da bom prej v penziji, kot pa dočakala vsa potrebna dovoljenja za vse, kar želim početi. Pa ne želim dosti. Rada bi uredila infrastrukturo za svoje živali, imela ekološki kamp za največ 30 ljudi ter rastlinjak, zato da bi lahko imela zelenjavo tudi pozimi in zato, da bi lahko sama pridelala ekološke sadike. Samo to, ničesar drugega. Pa mi ne občina, ne država tega ne dovolita. No, dovolita, ko uredim vso potrebno dokumentacijo, ker tam na občini in na upravni enoti so zaposleni večinoma zato, da ti povedo, ko prideš z neko idejo, zakaj tega ne moreš, ne zato, da bi ti pomagali, da idejo uresničiš. In slabe volje postanejo, ker te že takoj z razlogi proti ne odženejo, ker se morajo potem s tabo ukvarjati in te gledati v svoji pisarni vsaj enkrat mesečno. Tako je to, dragi moji … zato slovenski kmetje nismo konkurenčni, pa sem vse skupaj opisala zelo površno. In zato smo tudi v recesciji, ker je podobno tudi v gospodarstvu in podjetništvu. Ko bo država ugotovila, da je treba tiste, ki želijo delati vzpodbujati, ne pa jih omejevati z smešno zakonodajo, potem se bomo morda počasi začeli kopati iz dreka v katerem smo. Dokler pa nam država tega ne dovoli in na nas drek še meče, ne bo nič. Ampak to je samo moja zdrava kmečka pamet. Saj veste, gnoj smrdi in kmet, ki dela v štali, posledično tudi. Ampak zrezek, ki ga v parlamentu papcajo za malico brez davka pa ne smrdi več, a ne? Pa slovenski vinček, ki ga zraven pupcajo tudi ne.

kravjek

Dovolila sem si ta javni zapis, čeprav bi bilo bolje, da sem tiho. Saj veste, zdaj lahko od mene zahtevajo še kakšen papir več in mi kakšnega dovoljenja ne dajo, samo zato, ker preglasno pišem.

Moj dragi oče bi rekel: “Valerija, ne piši takšnih stvari, jih boš po glavi dobila.” Jaz pa pravim. Cca 20 let sem lahko še delovno aktivna, če mi bo zdravje služilo, kar je sila kratka doba. Vprašanje, če bom v tej kratki dobi dobila vsa potrebna dovoljenja za opravljanje tega, kar bi rada opravljala, zato mi je čisto vseeno, če me bo kdo po glavi.

Advertisements

20 thoughts on “Zakaj slovenski kmet ne more biti konkurenčen?”

    1. Glej, to pišem samo zato, da bi se Slovenci vsaj malo zmigali in postali bolj aktivni, drugače nas bo sistem pohodil in potlačil.

      1. Valerija, lepo napisano. Vidim, da nas večina razmišlja enako in potem se vprašam kje je problem.
        Mislim, da je problem v tem, da se večina kmetov ne obnaša tržno. Sistem 3 krave, 2 prašiča in 10 kur je minil, potrebno je preučiti danosti za pridelavo, ki jih imamo in narediti tržno analizo. Šele potem začeti saditi in gojiti. Po vsaki sezoni pa spet narediti analizo, da vidiš kje si, kakšen je dobiček ipd.
        Pri naši kmetiji je problem premajhna površina za pridelavo zelenjave. Mesto na trgu smo si izborili, odkar smo ponudnik šolskega sadja in zelenjave prodamo vse pridelke. Res pa je, da sledimo vsem dobrim praksam za pridelavo in predelavo (obiskujemo tečaje, seminarje, ekskurzije), uporabljamo biotično varstvo rastlin in sami izdelujemo stroje, ki nam pomagajo pri pridelavi.
        Glede na moje izkušnje se zavest potrošnikov o pomenu lokalne samooskrbe in kvalitete hrane izboljšuje. Ampak imamo spet problem, da potrošnik ne ve kje naj kupi “domačo” hrano. Kmetom je marketing tuj, ne oglašujejo se in potem stokajo, da nič ne prodajo. Kako boš prodal, če nihče ne ve kaj in kje prodajaš??
        Zadnja leta se aktivno ukvarjam s promocijo in iskanjem tržnih poti za distribucijo lokalne hrane in iščem ljudi in inštitucije, ki so pri tem pripravljene pomagati, ker država nam ne bo.
        Vsi, ki ste pripravljeni, da kaj spremenite se javite na email ekokmetija.habjan@gmail.com.

        LP
        Tomaž

  1. Bravo…..pravzaprav se v naši ljub domovin redno dogaja,da tistemu,ki bi rad naredil kaj koristnega zase in za druge,nikakor ne pomagajo in zato nazadnje obupajo in odnehajo z dejavnostjo,ki jih osrečuje.Očitno je mnogo ceneje,da uvažamo vse mogoče izdelke,ki bi jih lahko ustvarili na domači zemlji.Ne daj se Vale!

  2. Bravo, Bravo. Žal gre kmetijstvo samo tam super fino naprej, kjer je bila za velike denarje prodana zemlja za avtoceste in veleblagovnice. In na žalost javna televizija ponavadi snema samo takšne kmetije!!! Kar je očiten posmeh poštenim kmetom in zavajanje javnosti! In potem slišiš komentarje češ “kaj pa kmetom manjka, poglej kakšne stroje in poslopja imajo”..

  3. gospa Valerija ! Bravo za napisano….dodal bi le, da je tukaj v igri politika močnejšega(beri EU), tretji rajh ni zmagal v 2 sv.vojni, vse pa kaže da so zmagali sedaj. Postajamo odvisni od njih v osnovnih življenskih potrebščinah(cuker,sol, pšenica, olje….itd), torej nas držijo v šahu. Hvalabogu, da so takšni kot ste vi, samo na vaš način lahko zmagamo in ostanemo gospodarji na svoji zemlji. lep pozdrav Martin Lesjak

  4. Pošteno povedano in fajn da to nekdo javno napiše. Ja pa tudi pri kmetih treba ločit zrnje od plevela. Znano je, da npr. eni sadjarji, raje počakajo, da toča potolče ves pridelek in dobijo pomoč od države, kot bi namestili mreže, kot to počnejo vsi italjani. Ne glede, koliko veliki so. Kar se pa države tiče, pa res ne bi zgubljal besed…

    1. No, čeprav je tudi za postavitev protitočnih mrež pri nas potrebnih toliko papirjev, da te mine, da bi jih postavil. Res je, da država vsako leto tudi subvencionira postavitev mrež, ampak, kot sem že napisala, potrebno je pa toliko dokumentov in dokazil, da hišo prej postaviš, kot mrežo proti toči. Kar se pa tiče pomoči države zaradi naravnih katastrof (toča, suša, ipd.), pa lahko povem (čeprav nisem bila še nikoli upravičena do te pomoči, ker nam lani na našem območju niso priznali suše), da je ta pomoč bore mala, pa tudi s takšno zamudo pride, da si z njo nimaš kaj dosti pomagat.

  5. Prav dober dodatek članku, ki ga nameravam napisati tekom tedna z naslovom “Poceni”. Nekje drugje so se ljudje ravnokar jezili, ker imajo oblačila toksične vsebine. Ne gre imeti poceni in dobro.

  6. Ja, tako je v naši ljubi deželici pod Triglavom…. Če pa se že nekomu uspe preriniti skozi birokratske zastoje, in trdo gara, se pa slej ko prej najde kak, ki mu gre kaj v nos… “Šnicelj” ne smrdi, prej gnoj, motika in znoj pa marsikomu…

  7. mislim ka bomo mogli vse njive zasaditi v gozd ker prinas vec se nič ne splača materijal je drag za obdelavo a za pridelek pa ne dobis niti stroskov povrnjenih naprimer lani…………..sem imel 23h karuze posejana za pridelavo me je po hektari stalo 580 evrov plus spravilo kombajn 110 evrov je to690 evrov po hektari pridelo pa sem na hektar 8ton karuze ki je melo vlage 25procentov pa sem dobil za tono placano 85 evrov sem zasluzo na hektar 680 evrov no in kaj sem pol zasluzo v minos sem so 10 evrov po hektari te pa se to prinas splaca bojse iti na socialno pa jambrat pa biti hmaj pa naj politiki gledijo kako slovenske njive za rasčajo

  8. Moje mnenje o vsem je naslednje. Na žalost v Sloveniji v splošnem velja, da se ne splača delat. Če pogledamo realno, to za povprečno kmetijo še kako velja. Na korenite spremembe pa ne gre računati, dokler povprečen kmet dobiva subvencije in hodi v službo.

    Posledica tega je, da kmetje še vedno obdelujejo svoje kmetije (vse spoštovanje), vendar so zaradi tega prilepljeni v svoji coni udobja, saj od kmetovanja niso ekonomsko odvisni. Iz tega sledi, da v splošnem ni nobenih potreb po spremembi tega stanja, ni ambicioznosti in idej kaj bi počeli, da bi kmetovanje kmetovanje prinašalo korist in veselje tudi kmetu in ne samo prodajalcem goriv, škropiv, strojev in gradbincem.

    Dolgoročna usmeritev je samo v permakulturi in biodinamiki. Tako za majhne, kot za velike kmetije (dobre primere imamo povsod po svetu). Saj je edino ta način dolgoročno vzdržen. Hkrati pa zagotavlja dovolj velike pridelke, pridelane z bistveno nižjim finančnim vložkom materialnih sredstev, za oskrbo s hrano. Dosežemo pa višje odkupne in maloprodajne cene svojih pridelkov.

    Gradimo drage hleve, ki se v svoji življenjski dobi realno ne bodo nikoli odplačali iz lastne proizvodnje. Stroji morajo biti predimenzionirani in najnovejši…tepe nas amortizacija.

    Kmetije se čedalje bolj usmerjajo v monokulturo. Kar v praksi pomeni, da smo samo še pridelovalci koruze in silaže za krmo živali. In konkuriramo proti velikanom v proizvodnji teh kultur. Kar pa predstavlja zelo drago obliko prireje živali. Podeželje pa s tem spreminjamo, z biološkega vidika, v puščavo.

    Kmetje so povsem nefleksibilni glede pridelave. V Nemčiji je samoumevno, da se bo spremenila usmeritev kmetije, če se bo sedanja izkazala za nedobičkonosno. Pri nas na žalost velja pravilo: če je moj dedek redil prašiče, za njim moj oče in sedaj jaz, jih bodo tudi moji otroci in moji vnuki.

    Nikakršnega zanimanja ni za specialne kulture kot so naprimer češnje, jagodičevje, ipd. Čeprav je vse delo lahko mehanizirano in hektar prinese letno povprečno plačo. Trg pa je neomejen, te kulture so se pa včasih gojile pri nas.

    Premalo izkoriščamo razne dopolnilne dejavnosti na kmetiji, kmečke turizme in še bi lahko našteval.

    V vsem tem se skriva tudi problem nasledstva kmetij, saj mladi nekako ne vidijo priložnosti v kmetijstvu.
    Kruto a realno, mladina v kmetijskih šolah mastrubira ob ogromnih traktorjih in v brezrokavnikih proizvajalcev škropiv. Namesto, da bi razmišljali o tem kako pridelati varno in kvalitetno hrano z upoštevanjem že zgoraj naštetih dejstev.
    Zame kot za kmeta ta situacija predstavlja veliko težavo, saj v Sloveniji s težka najdeš ženo, ki bi te v vsem tem podpirala, da ne govorim v tem, da bi se videla kot zaposlena na kmetiji.
    Za razliko pa pri tujih študentkah opažam ambicije za življenje na kmetiji.

    1. Luka, to kar si ti napisal, je druga slika kmetijstva v Sloveniji, o kateri bom pisala v naslednji objavi, predvsem o subvencijah, ki podpirajo lene, ne delovne.

  9. Hm…mogoče pa ne gre toliko za majhnost in konkurenčnost kot gre za to, da gre v naši državi največ denarja za davke. Torej, če hoče kmet preživeti mora k znesku za poplačilo davkov dodati še znesek s katerim bo nabavil kar rabi za svojo dejavnost in seveda nekaj za preživetje.

  10. Čestitke za tak članek,
    super je že to, da je nas nekaj, ki podobno razmišljamo 🙂 Ni problem, ne v davkih, ne v majhnosti, ne s ceno…. problem je v viziji, ki jo naša družba, ki tvori to državo, nima. Sem velik pobudnik razvoja kmetijstva nasploh, predvsem majhnega. Zakaj… veliki kmetje se ukvarjajo z intenzivno vzgojo, srednji z integrirano, majhne pa rabimo za ekološko… vse skupaj tvori celoto in skrbi za samooskrbo, ki bi jo morali zvišati na 80%. za vse to rabiš vizijo…. vzgoja avtohtonih vrst, pasem tudi nekaj stane, mi pa smo prodali edino semenarno tujcu. Tudi, ko smo v vlogi potrošnika, se moramo spraševati …kaj bom posadil, ljubljanski motovilec ali holandski…. z ljubljanskim imamo veliko več dela in mora biti v osnovi dražji za 30°%, vendar se okusa ne da primerjati. Vodim gostilno, ki ji je v osnovni ideji Slovenska…. s samo-omejitvijo smo si zadali cilj, da uporabljamo v 90% slovenska živila in izdelke. S tem načinom spodbujamo kmeta, da zasaja zemljo in našim živilskim tovarnam zagotavljamo reden prihodek, res smo majhni, vendar bolje to kot čakat na boljše čase. Zavedamo, se, da samo sklenjen krog zagotavlja razvoj in varnost naše dežele 🙂 Ne razumite napak… nismo neki nacionalisti smo izredno odprti, vendar, če ne znamo poskrbeti zase tudi za druge ne moramo. Vidim pa odziv tujce, ki iščejo v Sloveniji okuse Slovenije in ne Holandije 🙂

    Oštarija Dolenjske Toplice

  11. Zelo lepo napisano, čeprav smo dosti krivi tudi sami. V zadnjih letih prišlo do izbruha raznih domačih EKO izdelkov in ko opazujem to poplavo raznih zelo povšrno postavljenih blagovnih znamk se vprašam ali imamo opraviti z poplavo dobrih kmetov ali slabih trgovcev. Če bi znali malce bolj držati skupaj bi se odločali za združevanje moči v obliki skupšnih blagovnih znamk, kjer bi trajno orientirane marketiške agencije produkte zavile v najbolj optimialno lepo oblikovano etiketo, izdelke navdahnila z godbo, tradicijo in jih plasirala na trg tam kjer bi dosegli veliko dodano vrednost na koncu to ne rabi bit Ljubljanska tržnica ampak je lahko tržnica v Londonu, Parizu, Berlinu, kjer so cene 2x višje ali pa postaviti verigo hitre prehrane za javne zavode kjer bi strregli samo lokalno hrano in idej je še nešteto, prav tako tudi možnosti.

    Kot si napisal Roberto, sploh se ne zavedamo kako kvalitetna hrana in pijača je v Sloveniji in to moramo izkoristiti 😉

    bravo Oštarija , če rabite pomoč je Koroška že pri Novem Mestu na ti k vam

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s